KOPER

Koper (italijansko Capodistria, slovensko glava Istre; hrvaško Kopar) je šesto največje mesto v Sloveniji in največje ob obali s 23.726 prebivalci, sedež Mestne občine Koper. Mesto ima dva uradna jezika, poleg slovenščine tudi italijanščino. Ob mestu je mednarodno pristanišče Luka Koper.

Po popisu l. 2002 je večina prebivalstva slovensko govoreča (74,1 %). Manjšinski jeziki so mdr. hrvaščina (8,0 %), srbohrvaščina (4,0 %), bosanščina (2,8 %), srbščina (2,7 %) in italijanščina (2,2 %).[1]

Koordinate: 45° 33’ 0’9 severne širine, 13° 43’ 48’9 vzhodne dolžine Koper (italijansko Capodistria, slovensko glava Istre; hrvaško Kopar) je šesto največje mesto v Sloveniji in največje ob obali s 23.726 prebivalci, sedež Mestne občine Koper. Mesto ima dva uradna jezika, poleg slovenščine tudi italijanščino. Ob mestu je mednarodno pristanišče Luka Koper. Po popisu l. 2002 je večina prebivalstva slovensko govoreča (74,1 %). Manjšinski jeziki so mdr. hrvaščina (8,0 %), srbohrvaščina (4,0 %), bosanščina (2,8 %), srbščina (2,7 %) in italijanščina (2,2%).

PODNEBJE

Podnebje: Podnebje v Kopru je sredozemsko, kar pomeni da ima Koper dolga in vroča poletja, mile zime in pogosto pihajo vetrovi kot so burja, jugo in maestral, čeprav zimski vdori hladnega zraka občasno spreminjajo sredozemsko podnebje v submediteransko. Povprečne januarske temperature so višje od 00C. Morje je najbolj hladno februarja (80C) in najtoplejše avgusta (240C). Višek padavin se pojavlja jeseni. Največji sunki burje so lahko tudi do 200km/h.

Prst: Koprsko primorje sestavljata dve zelo različni območji: ozek obalni pas in flišno gričevje v zaledju. Flišne pokrajine sestavlja fliš, ki je sicer neprepustna kamnina, vendar zelo slabo odporna proti površinskemu odnašanju. Ker hitro prepereva so se na njem razvile bolj rodovitne prsti, kot so naprimer terra rosa ali jerina (rdeče prsti).

Rastje: V primerjavi spravim sredozemskim rastlinstvom zimzelenih rastlin skoraj ni. V toploljubnih primorskih gozdovih je še posebno značilen listopadni puhasti hrast. Posebnost koprskega primorja so oljke. Za mediteransko podnebje so pa značilni tudi agrumi (mandarine, pomaranče,…), smokve, aromatične rastline, makija.

PRETEKLOST

Najstarejša poselitev koprskega otoka sega v rimsko republikansko obdobje. Novejše arheološke najdbe iz 3. - 1. stoletja pr. n. št. segajo v čas, ko je bila v pisanih virih na širšem koprskem območju omenjena antična naselbina Aegida. Proti koncu rimskega cesarstva je bila na otoku večja naselbina, v poznoantičnem obdobju pa ena izmed postojank obrambnega sistema Claustre Alpium Iuliarum. V času preseljevanja narodov se je romansko in poromanjeno okoliško prebivalstvo zateklo v otoško naselje. Ko so severno Istro sredi 6. stol. zasedli Bizantinci, so Capris dobro utrdili in ga preimenovali v Iustinopolis (po cesarju Justinu II.). Varna otoška lega ob poteh proti Gradežu, tedaj pomembnemu središču ob severni jadranski obali, je mestu omogočila nagel razcvet. V 8. stol. se je v zaledje istrskih mest naseljevalo slovansko prebivalstvo, ki se je v postopno pomaknilo do obalnih mest. Koper se je 932 povezal z Benečani. Ti so skrbeli za varnejšo plovbo, s pogodbami pa so si počasi podrejali mesto. Kasneje so mestu do 1208 gospodovali istrski mejni grofje in za njimi oglejski patriarhi. Ti so Koper izbrali za sedež svojih fevdalnih posesti v Istri in ga poimenovali Caput Histriae (glava Istre), ki so ga kasneje poitalijanili v Capo d`Istria. V času vladavine oglejskih patriarhov se je mesto vztrajno borilo za privilegije in obdržalo lastne statute, ki so omejevali oglejsko oblast. Mestu so patriarhi podelili oblast nad naselji v zaledju severne Istre. Po daljšem obdobju samostojnosti je Koper skupaj z drugimi Istrskimi mesti 1279 prešel pod Benečane. V 15. stoletju je dobil privilegiran položaj na gospodarskem in upravnem področju. Na prelomu iz 14. v 15. stoletje so v Kopru ustanavljali menjalnice, banke in obrtne delavnice. V robne dele mesta se je preseljevalo čedalje več Slovencev, ki so se predvsem ukvarjali z solinarstvom, ribištvom in kmetijstvom. V času beneške vladavine je mesto na trgovskem področju uspešno tekmovalo z bližnjim Trstom, saj je imelo zaradi lege na otoku in utrjenih zidov ugoden obrambni položaj. V 15.stoletju je Koper dobil sodišče za civilne in kazenske zadeve ter nekaj drugih upravnih funkcij za naselja v zaledju severne Istre. Turški vpadi ob koncu 15. in 16. stoletja so bili prek Istre in Krasa usmerjeni v Beneško republiko, zato Kopra niso ogrozili, pač pa je bilo močno opustošeno njegovo podeželsko zaledje. V času spopadov med Benečani in Avstrijo (1915-17) je trgovina z zaledjem, predvsem s Kranjsko, upadla. Mesto je 1630/31 prizadela kuga, med katero je število prebivalstva zmanjšalo z 8000 na 1800. Počasi si je ob trgovini s soljo, s prodajo olja in vina opomogla. Šele sredi 17. stoletja so ponovno našteli 4500 prebivalcev. Pomembna gospodarska moč Kopra je trajala vse do 1719, ko sta bila Trst in Reka proglašena za svobodni pristanišči. Pomembno pomorsko in trgovsko vlogo je Koper izgubil s propadom beneške republike (1797) ter z dograditvijo železnice Dunaj-Trst (1857). Glavno trgovsko, pomorsko, postopno tudi industrijsko središče avstro-ogrske monarhije je postal Trst, Koper pa z agrarno okolico vedno bolj njegovo zaledje za oskrbo s kmetijskimi pridelki. Meščani, predvsem Italijani, so živeli od solinarstva, ribištva in lokalnega ladjedelništva, ljudje v okolici, pretežno Slovenci, od poljedelstva in živinoreje. Po 1819 se je začelo dokončno rušenje mestnega obzidja, 1827 je bil zgrajen kilometer dolg nasip s cesto od starega pristanišča do Semedele. Otok so s kopnim povezali v 19. stoletju. Tedaj so na plitvinah okoli mesta uredili soline, vendar so jih v 20. stoletju opustili, zemljišče izsušili in ga namenili kmetijstvu. Po koncu 2. svetovne vojne se je v letih 1945-54 iz Kopra izselila v Italijo večina avtohtonega prebivalstva.

Po podpisu Londonskega memoranduma 1954 je postal Koper pomembno gospodarsko in politično središče slovenske obale, kar je povzročilo hiter razvoj. Leta 1957 so začeli vzhodno od starega mesta graditi novo pristanišče. Poglobili so plitvo morje Škocjanskega zatoka, izkopano gradivo so uporabili za nasipanje plitvin ob obali. S tem so pridobili dovolj ravnih površin za pristaniške objekte. Luka se je začela pospešeno razvijati po 1967, ko so zgradili 31 km dolg železniški priključek Koper-Prešnica, ki je povezoval Koper s slovenskimi in srednjeevropskim zaledjem. Velik del prometa predstavlja tranzitno blago za srednjo Evropo. Pristanišče je usposobljeno za pretovarjanje različnih vrst blaga za kontejnerski in RO-RO (roll on-roll off) promet, generalno blago, razsuti tovor (žito, rude), tekočine, les in sadje. Po 1957 se je spremenila nacionalna in socialna struktura prebivalstva, saj se je v mesto priseljevalo prebivalstvo iz slovenskega in jugoslovanskega zaledja. Vzporedno z gospodarsko rastjo so se razvili šolstvo, zdravstvo in kultura. Pomembno je bilo načelo dvojezičnosti in vključevanje pripadnikov italijanske narodnosti v vse oblike javnega življenja. Kulturne ustanove, ki preraščajo krajevni pomen, so:bogata študijska knjižnica, Pokrajinski muzej (od1911), radijska in televizijska postaja. Poleg slovenskih osnovnih in srednjih šol sta v mestu tudi italijanska osnovna šola in gimnazija. Obsežen luški kompleks, novo poslovno središče in nove primestne stanovanjske četrti (Semedela, Žusterna, Šalara) so močno spremenili podobo mesta. Zgodovinsko mestno jedro z vrsto pomembnih kulturnih spomenikov pa je ohranilo osnovne značilnosti srednjega veka.

Kulturna dediščina Kopra

Da Pontejev vodnjak iz 1666. Postaviti ga je dal mecen Lorenzo de Ponte. To je osemkotni bazen za vodo, ki ga obkroža 15 majhnih pilastrov, ki nosijo znake koprskih plemiških družin, ki so dale denar za vodnjak. Uporabljali so ga do leta 1898

Cerkev sv. Bassa stoji ob Prešernovem trgu, kjer je v 15. stoletju stalo mestno zavetišče za ubožne in tujce in v njej je bila tudi prva bolnišnica v mestu. Cerkev je bila predelana 1731, v zakristiji hranijo tudi kip sv. Bassa iz druge polovice 15. stoletja.

Palača Carli stoji v razširjenem delu Župančičeve ulice, v kateri stojijo zgradbe iz 18. in 19. stoletja. Zaprto dvorišče v notranjosti palače ima gotske poteze. V hiši se je rodil eden pomembnejših mož v koprski zgodovini, enciklopedist Gian Rinaldo Carli.

Palača Amerigogna je med strnjenimi fasadami Čevljarske ohranila vso pisanost in sijaj nekdanjih koprskih srednjeveških zunanjščin. Krasita jo kamnoseško paličasto okrasje in poslikava iz 15. stoletja.

Palača Gravisi-Butorai je iz 2. polovice 17. stoletja in ima poudarjeno pročelje; v prenovljeni zgradbi ima sedež italijanska narodna skupnost in sorodne organizacije.

Titov trg

Je središče starega mesta in stičišče glavnih mestnih prometnic ter eden najlepših mestnih trgov na nekdanjem beneškem ozemlju. V drugi polovici 15. stoletja so na njem zgradili glavne stavbe, ki ga obkrožajo: Pretorsko palačo, Ložo, Armerio (orožarno) in Foresterio (prenočišča).

Pretorska palača spada med osrednje arhitekturne spomenike Kopra. Služila ja posvetnim mestnim funkcijam, do konca 18. stoletja je bila sedež beneških podestatov in kapitanov. Sedanjo podobo je dobila 15. stoletja, ko so v glavno pročelje namesto gotskih vzidali polkrožno zaključena renesančna okna. Vrhnji del palače so dopolnili z zobčastim nadzidkom gibelinov. Krasijo jo napisni kamni, kipi in grbi.

Ložo (loggia) nasproti Pretorske palače krasijo lepi beneški[1], gotsko zašiljeni loki. Zgrajena v 15. stoletju je dobila sedanji videz ob koncu 17. stoletja. Terakotna plastika Madone v vogalni niši Lože je bila postavljena v spomin na epidemijo kuge 1554 in 1555.

Stolnica zapira vzhodno stran trga. Njena zgodovina sega v 12. stoletje, ko je mesto dobilo lastno škofijo. Ob koncu 15. stoletja so cerkev povečali. V spodnjem delu je arhitekt ohranil gotski stil, višje je pa dodal renesančni pridih. Spet so jo povečali v prvi polovici 18. stoletja, ko so ustvarili nov dvoranski prostor, v katerem so z igro svetlobe dobili svečano atmosfero. Bogastvo nekdanje cerkve se je izgubilo ob začetku 19. stoletja, ko so razpustili samostane in cerkvene rede. Kljub temu je v notranjosti nekaj umetnin. Zvonik[2] stolnice je bil nekoč utrjen objekt.

Rotunda Janeza Krstnika (Karmelske Matere božje), nekdanji baptisterij ob severni strani stolnice, ohranja v zunanjem plašču ves sijaj romanske arhitekture. Ta in rotunda sv. Elije na Cankarjevi ulici, sta med najstarejšimi koprskimi sakralnimi arhitekturami.

Trg Brolo

Njegova zasnova izhaja iz urbanizma, ki je bil značilen za beneška mesta. Ob robovih trga se je strnila vrsta pomembnih ustanov in stavb. Vsa talna površina trga je bila zbiralnik vode, ki se je stekala v veliko cisterno. Ostanek te funkcije sta dva klesana vodnjaka. Sedanjo podobo je trgu dalo obdobje baroka.

Frančiškanska samostana sv. Frančiška in sv. Klare omejujeta vzhodni del trga. Na začetku 19. stoletja sta bila oropana vsega dragocenega inventarja. Palača Brutti na severnem robu trga kaže kvalitetno baročno pročelje. V njej je osrednja knjižnica Srečka Vilharja.

Palača Gravisi-Barbabianca spada med najvidnejše koprske baročne stavbe 17. stoletja. Poudarjajo jo zatrep, razpored odprtin in tlorisna shema. Danes je sedež glasbene šole.

Fontico je najstarejša zgradba na trgu. Zgradili so jo1392, da so v njem hranili žito in ga v času stiske delili prebivalcem. Stavba ima gotska okna. Cerkvica sv. Jakoba ob Fonticu je bila zgrajena iz klesanega kamna že v 14. stoletju. Zaradi samosvoje podobe spada med pomembnejše mestne sakralne stavbe.

Ribiški trg, ki se je nekoč odpiral v majhno ograjeno pristanišče[3], zdaj ga zapirajo skladišča koprskega pristanišča. Na trg se stekajo ozke ulice z vrsto romanskih hiš z beneško-gotskimi pročelji. Gramscijev trg – v gotski hiši, ki je dobro ohranila nekdanje slogovne značilnosti, so uredili etnološko muzejsko zbirko. Razstavljena je značilna kmečka in meščanska stanovanjska oprema, predmeti in orodje za vsakdanjo rabo.

Palača Belgramoni-Taco iz začetka 17. stoletja, ki sodi med najbolj reprezentativne primerke bogate koprske baročne meščanske arhitekture. V njej je sedež Pokrajinskega muzeja Koper.

 

KOPER

Kopar (slov. Koper, tal. Capodistria) je jedini lučki grad na 47 km dugoj obali jadranskog mora u Sloveniji. On je sjedište gradske općine i najveći grad u Primorskoj, jednoj od slovenskih regija. Kopar je, kao i cijeli obalni dio Slovenije, dvojezičan. Leži južno od talijanskog lučkog grada Trsta, i ima 23.273 stanovnika (2005.).

Historija
Kopar se razvio od malog naselja na otoku u tršćanskom zaljevu. U vrijeme stare Grčke je naselje bilo poznato pod imenom Aegida, dok su ga Rimljani kasnije nazivali Capris, Caprea, Capre ili Caprista.

Pred Langobardima su stanovnici obližnjeg Trsta 568. pobjegli u Kopar. U čast bizantskog cara Justinijana II. 'Rinotmeta' mjestu je ime promijenjeno u Justinopel.

Postoje tragovi trgovine Kopra s Venecijom još iz 932. godine. U ratu između Venecije i Svetog rimskog carstva je Kopar bio na strani Njemaca. Car Konrad II. je Kopru zauzvrat dodijelio gradske privilegije.

1278. Kopar postaje dio Venecijanske Republike i postaje upravni centar venecijanske Istre. Venecijanci ga tada nazivaju Caput Histriae, (glavni (grad) Istre), iz čega je izvedeno i današnje tal. ime grada Capodistria.

Prema popisu stanovništva koji je 1900. provedeno u Austrougarskoj, u Kopru je tada živjelo 7.205 govornika talijanskog, 391 slovenskog, 167 hrvatskog i 67 njemačkog jezika.

Kopar, zajedno s cijelom obalom, 1918 potpada pod Italiju, a 1947. postaje dio Slobodnog teritorija Trsta. Nakon njene podjele, 1954. dospijeva u Jugoslaviju.

Religija
Kopar je već od 8. stoljeća bio sjedište biskupije. 1498. je u Kopru rođen kasniji luteranski teolog Pier Paolo Vergerio. U Kopru je od 1536. do 1548. djelovao kao biskup. Kopar 1828. postaje dio tršćanske dijeceze, da bi nakon pripajanja Jugoslaviji ponovo postao samostalna biskupija.

Privreda [uredi - уреди]
U Kopru su najveći gospodarski subjekti luka (Luka Koper), i Tomos. No, pored njih, u gradu je živa privredna aktivnost niza manjih, vitalnih subjekata.

Pored toga, u gradu je razvijen i ljetni turizam.

 

KOPER

Koper (Slovenian) or Capodistria (Italian) is a coastal town and municipality and the largest commercial port in Slovenia, on the coast of the Adriatic Sea. The town has a population of 47,539 and is officially bilingual, with both Slovenian and Italian as official languages. Sights in Koper include the 15th-century Praetorian Palace in Venetian Gothic style, the 12th century Carmine Rotunda church, and the Cathedral of St Nazarius with its 14th century tower.

Praetorian PalaceKoper rose from an ancient settlement built on an island in the southeastern part of the Gulf of Koper in the northern Adriatic. In the time of Ancient Greece, the town was known as Aegida, later it became known by its Latin names Capris, Caprea, Capre or Caprista, from which the modern Slovenian name stems.

In 568, Roman citizens of nearby Tergestum (modern Trieste) fled to Capris due to an invasion of the Lombards. In honour of the Byzantine emperor Justinian II, the town was renamed to Justinople. Later, Justinople was under both Lombard and Frankish rule.

Since the 8th century, possibly even since the 6th century, Koper was the seat of a diocese. One of Koper's bishops was the Lutheran reformer Pier Paolo Vergerio. In 1828, it was merged into the diocese of Trieste.

Trade between Koper and Venice had been registered since 932. In the war between Venice and Germany (Holy Roman Empire), Koper was on the German side, and was in result awarded with town rights, granted in 1035 by the emperor Conrad II. From 1232, Koper was under the patriarch of Aquileia, and in 1278 it joined the Republic of Venice.

Koper grew to become the capital of Venetian Istria and was renamed to Caput Histriae, "head of Istria" (from which its modern Italian name Capodistria stems).

During the period of the Austrian Empire, Koper was, along with Trieste, part of the Austrian Littoral crown land. Assigned to Italy after World War I, at the end of World War II it was part of the Zone B of the Free Territory of Trieste, controlled by Yugoslavia. Most of the Italian inhabitants left the city by 1954, when the Free Territory of Trieste formally ceased to exist and Zone B became part of communist Yugoslavia. The diocese was separated from Trieste.

With Slovenian independence in 1991 Koper became the only commercial port in Slovenia. The University of Primorska is based in the town.

Prominent citizens

Loggia palace
Modern residential quarterZvest Apollonio, painter
Gian Rinaldo Carli, man of letters
Vittore Carpaccio, painter
Boris Cavazza, actor
Giorgio Cobolli
Lucija Čok, linguist, politician
Lorella Flego, TV entertainer
Franco Juri, politician, musician
Tinkara Kovač, singer
Pierantonio Quarantotti Gambini
Igor Pribac, philosopher
Nazario Sauro, Italian patriot
Santorio Santorio, phisician
Francesco Trevisani, painter
Pier Paolo Vergerio, man of Church
Tomaž Šalamun, poet
Spartaco Schergat
Vittorio Italico Zupelli, general, minister

KOPER

Ко́пер (словен. Koper, итал. Capodistria) — город в Словении, на полуострове Истрия, на побережье Пиранского залива Адриатического моря. Население города - 23 726 человек, с пригородами — 47 539 человек (2002).

Общие сведения

Преторийский дворецКопер — самый крупный город тридцатикилометровой полосы словенского побережья. Город находится в непосредственной близости от итальянской границы и города Триест, прочие прибрежные словенские города — Изола (Izola), Пиран (Piran) и Порторож (Portorož) — вытянулись цепочкой к югу от Копера.

Округ Копер официально двуязычен, итальянский язык уравнен в правах со словенским. Невзирая на существенную эмиграцию итальянцев с Истрии в Италию в годы существования Югославии, итальянское население города превышает 10 %.

В Копере расположен единственный в Словении торговый порт.

Город связан новым современным шоссе со столицей страны Любляной, а также прибрежными дорогами с итальянским Триестом и хорватской Истрией. Регулярное автобусное сообщение с Любляной, соседними городами Словении, Хорватии и Италии.

В Копере есть также железнодорожная станция, но по сравнению с автомобильным и морским транспортом железная дорога используется весьма слабо.

Город известен среди любителей хорового пения, здесь проводится множество музыкальных и фольклорных фестивалей.

История
Копер вырос из античного греческого поселения, известного под именем Аэгида. В римский период он получил имя Каприс, от которого происходит и современное название города.

В 568 г. в Каприсе укрылось романское население Тергестума (Триеста) от набега лангобардов. Некоторое время город носил имя Юстинополь в честь императора Византии Юстиниана II.

В VII — VIII веках город пережил тяжёлый период, его захватывали франки, лангобарды и славянские племена. В VIII веке в городе была образована епархия.

Дворец ЛоджииВ XI веке город оказался втянут в борьбу между Венецией и Священной римской империей. За поддержку, оказанную ему Копером, император Конрад II даровал городу некоторые привилегии. В 1278 г. город был присоединён к Венеции. В составе венецианской республики Копер пережил необычайный расцвет, он стал крупнейшим городом и портом Истрии, в связи с чем был переименован в лат. Caput Histriae (главный город Истрии, буквально «голова Истрии»). От этого словосочетания происходит итальянское название города — Каподистрия.

После падения венецианской республики в 1797 г. Копер был присоединен к Австрии. В период 1805—1813 город контролировали наполеоновские войска, а в 1813 г. Копер снова отошёл Австрии.

После первой мировой войны Копер вместе со всем полуостровом Истрия перешёл Италии, в то время как остальная Далмация вошла в состав Королевства сербов, хорватов и словенцев, позднее Королевства Югославия.

После второй мировой войны Копер вошёл в состав так называемой Зоны «B» свободной территории Триеста, которую контролировала Югославия, после чего значительная часть итальянского населения города эмигрировала в Италию. В 1954 г. свободная территория Триеста перестала существовать, и Копер стал частью Югославии. После распада последней в 1991 г. город стал частью независимой Словении.

Достопримечательности
Преторийский дворец — самое знаменитое здание Копера, красивейший дворец в стиле венецианской готики (1464 г.). Расположен на центральной площади города Титов Трг.
Дворец Лоджии на площади Титов Трг, напротив Преторийского дворца. В здании кафе и художественная галерея. (XV век).
Ротонда вознесения (XII век) — самое древнее здание города.

Кафедральный собор Успения Богоматери (XV век). В соборе гробница святого Назария — покровителя города.
Дворцы Армеригонья, Бельграмони-Такко, Тотто и некоторых других знатных венецианских фамилий.

wikipedia.org

 

 

NOVICE, SPORT, STAVNICE, SHOW BIZ ..., SLOVAR

RADIJSKE POSTAJE, TV POSTAJE, WEB KAMERE V ZIVO - WEBCAM LIVE

CHAT, FREE WEBCAM CHAT, FORUM, BLOG

OGLASI

SEMINARSKE IN DIPLOMSKE NALOGE

MISS INTERNET

TOP LIST, FREE DIRECTORY, LINKS

FREE DOWNLOAD, GALERIJA, VIDEO